IN MEMORIAM ERIKU LOVKU (21. 5. 1953 – 8. 8. 2009)

Erik Lovko

Civetta

Taroktangoinmusic

Vest, da nas je zapustil umetnik in prijatelj Erik Lovko, nas je pretresla in prizadela. Bolezen je dokončno premagala intenzivno ustvarjalno pot likovnika, ki je živel polno življenje. Le-to ga je navdihovalo v neprekinjeno in strastno kreativnost: skulpture, slike, grafike in risbe so interpretacije njegovih najbolj intimnih samospraševanj in samoodgovarjanj o smislu življenja in bivanja. Poln novih idej je slikal do odhoda v bolnišnico: poslednje podobe sienskih kontrad, ki naj bi – po njegovih optimističnih in vznesenih besedah, izrečenih sredi minulega maja - napovedovale novi opus in novo ustvarjalno obdobje, so do oktobra še na vpogled na razstavi v Galeriji Banke Koper. Takratnega  vznemirljivega pričakovanja - v razstavnem konceptu galerije prvič videti pravkar končane slike, pa druženja tudi s številnimi prijatelji, ki so od vsepovsod prišli na odprtje razstave, Erik ni doživel, dneve zdravljenja pa smo mu razveseljevali z novicami o izjemnem zanimanju in navdušenju obiskovalcev nad posamičnimi slikami in razstavo kot celoto.

Erik je več kot tri desetletja pomembno soustvarjal sodobno primorsko in nacionalno likovno stvarnost: s hotenim odmikom od abstrakcije že na prehodu v osemdeseta leta postane prepoznaven s svojsko avtorsko likovno poetiko v figuraliki. Njegov ustvarjalni modus in modus vivendi je bil zavezan rodnemu in bivanlnemu mestu Postojni, specifičnemu ambientu, kjer so se od nekdaj najbolj prepletali umetnostni vplivi Mediterana, severne in vzhodne Evrope. Prav tako z znanji in izkušnjami, pridobljenimi v več kulturnih okoljih: slikarskimi na akademijah v dveh prestižnih italijanskih mestih umetnosti, to je v Benetkah in v Firencah, kiparskimi na specialki za kiparstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Bil je raziskovalec in eksperimentator v najrazličnih likovnih medijih. Veliko je potoval, zlasti v njemu ljubo Toskano, kjer je ustvarjal in poglobljeno raziskoval zgodovino tamkajšnje umetnosti. Prav tako pa je vsakodnevno pronicljivo, vizionarsko, pa tudi kritično spremljal dogajanja doma in po svetu. Kot umetnik in kot prijatelj mnogih domačinov – marsikoga je portretno upodobil v zanj značilni karikirani obliki - je bil pogosto v  Slovenski Istri, na Goriškem in v Goriških Brdih. Spoznavali smo lahko njegovo sočasno likovno produkcijo na številnih razstavah (prva samostojna razstava na Obali leta 1980 v Meduzi) v Kopru, Izoli, Piranu, Portorožu, Novi Gorici, Medani. Dvakrat je kiparil na Mednarodnem kiparskem simpoziju v kamnu na Formi vivi Portorož: leta 1979 je  ustvaril celo prvo igralo, skulpturo „Valovi – Obala – Veter”, ki plemeniti park pri koprski tržnici; leta 1999 pa sta s kolegom Villiem Bossiem izklesala skulpturo s pomenljivim poimenovanjem „Vrata, ki jih ni več”, katera je od 1. maja 2004 umeščena v prostor med obema nekdanjima mejnima prehodoma na Škofijah.

Erik nam je zapustil neprecenljivo likovno dediščino: njegova javna in mala plastika, obširen slikarski opus, risbe, grafike, in drugo ostajajo aktualni. Prevladujoči in vedno dominantni korpulentni, če ne že kar glamurozno občuteni človeški liki so ambivalentni dinamičnem dogajanju skrivnostno simbolnih upodobitev, na videz nelogično in nerazumsko razmetanih v likovnem polju s prepoznavnim in izzivalno eruptivnim živobarvnim koloritom. S svojo simbolno in sporočilno močjo šokirajo ter nas za trenutek zaustavijo: so nosilci njegove najbolj intimne izpovedi razumevanja bistva človekovega obstoja, polnega življenja in hedonizma. Ostajajo kot univerzalna sporočila in vsem nam kot poseben spiritus agens. Ob novici o smrti našega prijatelja, lionista, umetnika, pedagoga, častilca življenja in umetnosti sta nam v bolečini zastala korak in dih, a prepričana sem, da nas bodo Erikovi „muzičisti”, sofisticirani plesalci tanga in vse druge upodobitve vedno razveseljevali.

Nives Marvin

13. 8. 2009